Kaj so fotoelektrični senzorji in bližinska stikala ter v katerih panogah se uporabljajo?

Fotoelektrični stikalni senzor je vrsta senzorja, ki za zaznavanje uporablja fotoelektrični učinek. Deluje tako, da oddaja svetlobni žarek in zazna, ali je žarek blokiran, da ugotovi prisotnost in stanje predmeta. Specifičen postopek je naslednji: 1. Emisijski žarek: Senzor oddaja svetlobni žarek. 2. Sprejeti signal: Ko predmet vstopi na svetlobno pot, se svetloba blokira ali razprši, svetlobni signal, ki ga sprejme senzor, pa se spremeni. 3. Obdelava signala: Senzor obdela prejeti signal, da ugotovi, ali predmet obstaja, njegov položaj in stanje ter druge informacije. Glede na metodo zaznavanja ga lahko razdelimo na difuzni tip, reflektorski tip, tip zrcalne refleksije, fotoelektrični tip s koritom in fotoelektrični tip z optičnimi vlakni.

Protižarkovni tip je sestavljen iz oddajnika in sprejemnika, ki sta strukturno ločena drug od drugega in povzročita spremembo preklopnega signala, ko je žarek prekinjen, običajno tako, da so fotoelektrična stikala, ki se nahajajo na isti osi, lahko med seboj oddaljena do 50 metrov.

Fotoelektrični senzor stikala je primeren predvsem za ugotavljanje obstoja predmetov, njihove lokacije in stanja, na primer pri avtomatski mehanski opremi pri zaznavanju materialov, pri štetju artiklov na tekočem traku, pri zaznavanju blaga na prodajnih avtomatih, pogosto pa se uporablja tudi pri varnostnem nadzoru, semaforjih, igralni opremi in drugih področjih.